01 ŽELEZNIŠKA POSTAJA RAKEK
Prihod Južne železnice Dunaj-Trst, ki je bila odprta leta 1857, je bil za razvoj Rakeka prelomen. Južna železnica je Rakek iz majhne vasi spremenila v prometna vrata Notranjske. Železniška postaja je spodbudila trgovino z lesom, podjetništvo, nova delovna mesta, rast prebivalstva ter razvoj upravnih in drugih javnih služb.
Rakek je postal prometno vozlišče širšega zaledja. Na železniško postajo se ni navezovala samo neposredna okolica, ampak območje vse do Bloške planote, Loške doline, Snežnika, Ribnice in Kočevskega. Postaja je postala nekakšno »okno v svet« za velik del Notranjske. Izjemno se je razvila trgovina z lesom. Les so z vozovi dovažali na Rakek, ga tu skladiščili in nalagali na vagone, nato pa po železnici odvažali predvsem proti Trstu. Rakek je postal eno ključnih središč lesne trgovine na Notranjskem, njegovo nakladišče lesa pa je bilo med večjimi v Sloveniji. Nastajala so nova podjetja in delovna mesta. Ob železnici so se razvijali žagarstvo, trgovina, skladiščenje, špedicija, gostinstvo in druge storitve. Že leta 1874 je ob železniški postaji začela delovati Lavričeva parna žaga. Veliko ljudi je bilo zaposlenih tudi neposredno na železnici in pri nakladanju lesa – nakladačem so rekli ramparji. Prišle so nove javne in komunikacijske funkcije. Po odprtju železnice je Rakek dobil pošto, leta 1876 tudi brzojav, pozneje pa je pridobival še druge ustanove. Leta 1896 je postal sedež samostojne občine, kamor so sodili tudi Unec, Ivanje selo in Slivice. Kraj je hitro rasel. Leta 1869 je imel Rakek 482 prebivalcev, leta 1948 pa že 1.240. V nekaj desetletjih se je torej iz razmeroma nepomembne vasi razvil v precej živahen kraj. Železnica je spremenila tudi samo podobo naselja. Težišče razvoja se je začelo premikati proti postaji; ob njej so nastajala skladišča, poslovni objekti, stanovanja in druga infrastruktura. To je sicer značilen pojav tudi za druge kraje ob Južni železnici.
Posebej zanimivo pa je obdobje po prvi svetovni vojni. Z novo rapalsko mejo je Rakek postal pomembna obmejna železniška postaja Kraljevine SHS/Jugoslavije proti Italiji. To mu je dalo nov gospodarski zagon: rasla so skladišča lesnih trgovcev in špediterska dejavnost, količine pretovorjenega lesa pa so bile velike – posamezni trgovci so dnevno odpravljali tudi po 20 vagonov lesa.
Železnica namreč ni spremenila samo Rakeka, ampak tudi dostopnost Rakovega Škocjana za obiskovalce iz Ljubljane in drugih krajev.
Pavel Kunaver je svoje učence z vlakom pripeljal na Rakek in jih nato od železniške postaje peš vodil čez Rakek in Stražnik v Rakov Škocjan. Prav po tej trasi danes poteka Kunaverjeva pot.
16. III. 1957 – Rakova dolina
S V. c – dijaki vozači – neklasičen razred. Ker je Jurij še v bolnici, a jim je ekskurzijo obljubil, sem šel jaz z njimi. Dan je bil nekoliko vetroven, popoldne sončen. Šli smo z Rakeka po markirani stezi direktno do Malega naravnega mosta. Borov gozd ob železnici je bil pravi cvetni vrt, toliko je bilo teloha in zvončkov.
V Zadnjih jamah je bilo malo vode, tako da smo lahko prišli pod Mali naravni most in tudi čez potok do Kapniške jame.
Vedno lepi prizori so me ogreli kakor vedno, pa tudi nekoliko dijakinj. Precejšen del pa je ostal hladen. ‘Mnogo povabljenih, malo izvoljenih.’ Mislil sem, da jih bo pogled na Veliki naravni most bolj prevzel. Toda večina se je zadrevila k vodi in se brizgala, del pa se je boril s palicami! Prizor pa je bil nadvse lep, ker je bil zrak silno čist in barve nepopisno lepe, posebno obok nad vodo je bil čudno vijoličast. Postal sem prav žalosten, ko sem videl, kako malo so nekateri dovzetni za najlepša čuda narave. Še težje mi je postalo na našem edinstvenem počivališču na desnem bregu Raka, kjer so mnogi divjali, kričali, posebno eno od deklet, ki se je neprestano pretepala. V taki naravi!
Šli smo še na zahodno stran, z vrha – ker je bilo vode toliko, da je zalivala vso strugo pod obokom. Bila je 14h in sonce je obsevalo Kanjon in obok, da je bilo vse v najlepših barvah.
Vodil sem jih še do pota za grebenom in ob železnici ter jih nato poslal naravnost na kolodvor, da sem si za 1 h odpočil ušesa ter za Jurija utrgal par telohov – pozdrav iz Rakove doline.
Kako globoko govori narava samotnemu človeku!