08 RAKOV ŠKOCJAN
Rakov Škocjan je približno 2,5 km dolga kraška dolina ob severnem vznožju Javornikov, med Cerkniškim in Planinskim kraškim poljem. Dolina je iz vseh strani zaprta kraška kotanja oziroma kotlina, kjer se pojavljajo številni površinski in podzemni kraški pojavi. Večino časa v letu lahko v najnižjem delu vidimo rečico Rak ter njegove kratke pritoke, ki izvirajo v kraških izvirih ob robovih kotline. Še posebej pa je območje znano po Velikem in Malem naravnem mostu, pod katerima teče Rak. Mali naravni most in Zelške jame predstavljajo povirno območje Raka, ki ponikne v Tkalco jamo na zahodnem koncu doline pri Velikem naravnem mostu. Gozdnata kraška pobočja, strme udornice, skalna mostova, precej ravno in ilovnato dno Raka, mokrotni in poplavni travniki dajejo Rakovemu Škocjanu njegovo značilno podobo.
Ime Rakov Škocjan se danes uporablja v dveh nekoliko različnih prostorskih pomenih. V splošni in varstveni rabi označuje predvsem kraško dolino, po kateri teče Rak. V geomorfološkem smislu pa je Rakov Škocjan večja kraška kotlina, oblikovana v kraški uravnavi med Cerkniškim in Planinskim poljem, ki jo sestavljata dolina Raka na jugovzhodu in kotanja Podbojev laz na severozahodu, ki je danes brez površinskega vodnega toka.
Geomorfološke raziskave kažejo, da se je kotlina razvijala kot površinska kraška oblika, katere razvoj je bil vezan na postopno zniževanje gladine kraške vode in uravnavanje dna ob daljših obdobjih njene stabilnosti, zaradi česar je imela značilnosti kraškega polja. Z zniževanjem gladine kraške vode se je dno kotline poglabljalo in postopoma razčlenilo na dve kotanji, lokacije izvirov in ponorov ter poti pretakanja vode znotraj kotline pa so se spreminjale. Regionalna smer odtoka vode proti Planinskemu polju se pri tem ni bistveno spreminjala. Danes je hidrološko aktivna le dolina Raka, ki še vedno predstavlja manjše kraško polje, medtem ko je Podbojev laz brez površinskega vodnega toka.
Tudi poimenovanje območja v starejši literaturi ni bilo enotno. Raziskovalci, ki so obravnavali celotno dvodelno kotlino, so zanjo uporabljali imeni kotlina Škocjan pri Rakeku in Rakovska kotlina, številne raziskave pa so bile osredotočene predvsem na hidrološko aktivno dolino Raka, imenovano Rakova dolina oziroma dolina Raka. Poimenovanje Rakova dolina je sprva uporabljal tudi Pavel Kunaver. Geografi so pozneje vpeljali ime Rakov Škocjan, ki združuje dve značilnosti območja – potok Rak in cerkvico svetega Kancijana – in se je nato splošno uveljavilo; uporabljal ga je tudi Kunaver.
24. XI. 1957 – v Rakovem Škocjanu
Pred dobrim tednom sem bil pri zborovanju druščine Hojk na Srednji vzgojiteljski šoli, kjer tabornice pridno delajo. Iz naštevanja njihovih izletov sem spoznal, da Krasa ne poznajo. Povabil sem jih na izlet v Rakov Škocjan, kar je izzvalo veliko navdušenje. Toda danes, 24. XI., jih imam s seboj le 8, in 3 taborniki iz Doma Ivana Cankarja ter 7 iz II. b razreda. 4 deklice iz istega razreda so zaspale! Pri Logatcu se je začelo jasniti. Začel se je jasen, a vetroven – burja – dan. Ker je burja očistila zrak, so bile barve jasne in čiste, posebno so prišle do veljave pisane barve sten v prepadih. Rak je ravno toliko upadel, da smo prišli pod Mali naravni most. Dalj časa smo hodili tudi ob srednjem toku Raka, kjer smo na žalost opazili, da sekajo drevje ob vodi. Kakšna je zaščita tega naravnega parka? Po dolgem opoldanskem počitku smo šli k Velikemu naravnemu mostu. Zdi se mi, da Kanjon še nikoli ni bil tako lepo razsvetljen. V Zatočni jami pa je bil odsev od vode čudovit – stene rdeče in violetne.