11 VODNE ŽAGE V RAKOVEM ŠKOCJANU
V Rakovem Škocjanu so nekoč delovale tri vodne žage, ki so za pogon izkoriščale moč rečice Rak. To je zelo zanimiv del zgodovine doline, saj kaže, da Rakov Škocjan ni bil le naravna znamenitost, ampak tudi gospodarski prostor, v katerem so ljudje izkoriščali vodo in bogastvo okoliških gozdov. Viri omenjajo Zelško, Rakovško in Modčevo žago. Zelška žaga je bila najbolj nenavadna, saj je stala v Zelških jamah, v eni od udornic, približno na območju današnjega kamnitega mostička. Voda je torej poganjala žago, še preden je Rak dokončno pritekel iz jamskega sistema na površje. Danes od nje praktično ni več ostankov. Rakovška žaga je stala pri izviru Raka oziroma tam, kjer voda dokončno zapusti Zelške jame. Njena lokacija je še danes dobro prepoznavna, saj so se ohranili deli jezu in temelji oziroma zidovi iz obdelanih kamnitih blokov. Modčeva žaga je stala nekoliko nižje ob toku Raka, približno 150–200 metrov pod Rakovško žago.
Takšna lokacija žag je bila zelo smiselna. Rakov Škocjan je obdan z obsežnimi jelovo-bukovimi gozdovi Javornikov, zato je bilo lesa v neposredni bližini veliko, Rak pa je zagotavljal energijo za njegovo predelavo. Prav povezava gozd in voda je omogočila razvoj žagarstva.
Za vse tri žage je bilo usodno leto 1853. Takrat je Rakov Škocjan prizadela izjemno velika povodenj. Zelško žago je voda popolnoma uničila, Rakovško in Modčevo pa tako močno poškodovala, da ju niso več obnovili. Tako se je sredi 19. stoletja zaključilo obdobje vodnega žagarstva na Raku. Obnova žag se tudi zaradi bližajoče se nove železniške povezave Južne železnice skozi Rakek leta 1857, ni več izplačala in prebivalci so se usmerili k novim priložnostim za delovna mesta.
27. IV. 1952
Rakova dolina. Z 80 dijaki IX. gimnazije Vič plus 3 profesorice. Precej nemirna druščina za tihoto Rakove doline in njene nevarne vode. V mnogih dijakih izlet vzbudil začudenje in navdušenje.
Nebo je bilo deloma oblačno, pihala je burjica, da je vzbujala šum v tihem gozdu. Voda je bila ravno pravšna: napolnjevala je vso strugo, grmela v divjih brzicah po soteskah in preplavljala stezo, da nismo mogli pod Mali naravni most. Sonce se je od časa do časa pokazalo in osvetlilo zeleno, belo razpenjeno vodo. Kontrasti med črnimi jamskimi žreli in svetlim zemeljskim površjem, odetim v sveže zelenje, so bili posebno lepi. Šmarnice so se že pripravljale na cvet, sicer pa je bilo povsod mnogo modrih mačjih oči, lopatice idr. Beli trn in divja češnja sta stala kakor šopek sredi temnega smrečja in svežega zelenja bukve.
Dveurni počitek pod Veliko jelko in užitek počitka in narave! Mladi prirodoslovci so našli ob Raku gnezdo divje race z 12 jajci. Postavili so 2 straži, da se nikdo več ne bi približal gnezdu.
Popoldne ogledovali okolico Velikega naravnega mosta. Bil je v vsej svoji lepoti! Voda je v polnem curku drla pod njim in se penila ob skalah. Bila je prav nevarna, a lepa in veličastna. Večino je prevzela nenavadna lepota, grom vode pa je oglušil vse sicer precej glasne vzklike. Enako divje je bilo pri ponikvi, kjer je voda s strašno divjostjo izginjala v črni temi.
Dolomitasta pobočja med železnico in dnom Rakovškega polja so bila polna rumenega in rdečega ramšlja – ob 16h 36m domov.