12 RAK – REKA MED DVEMA JAMAMA

Posebnost Raka je, da je njegov površinski tok zelo kratek. Na vzhodnem koncu Rakovega Škocjana voda priteče iz Zelških jam, nato vijuga po ravnem, ilovnatem dnu doline, ob poplavnih travnikih in lazih, na zahodnem koncu pa ponikne v Tkalca jami. Voda Raka je namreč del veliko večjega sistema kraške Ljubljanice oziroma »reke sedmerih imen«. Rakov Škocjan je del Notranjskega podolja, kjer se kraška polja s površinskimi vodotoki (Loško polje, Cerkniško polje, Rakov Škocjan, Planinsko polje) izmenjujejo s podzemnimi vodnimi pretoki. Neposreden pritok vode v Rakov Škocjan predstavlja voda iz Cerkniškega jezera. Na Cerkniškem jezeru voda odteka v podzemlje na mnogih krajih, veliko že v Vodonosju in Rešetih, ki večinoma odteka direktno proti Ljubljanskemu barju, ostala jezerska voda pa odteka proti severozahodnem robu Cerkniškega jezera, v t. i. Jamski zaliv, v ponorne jame Velike in Male Karlovice ter Svinje jame, kamor se združena izlivata tudi Stržen in Cerkniščica, površinska potoka Cerkniškega polja. Vode iz Cerkniškega polja ponovno izvirajo v Rakovem Škocjanu. Del vod izvira kot Rak iz Zelških jam, del pa v več kraških izvirih, ki se izlivajo v Rak. Med najbolj vodnatimi izviri v dolini so Kotliči (Očesa), kjer izvira voda izpod Javornikov. Na severni strani doline teče Rak pod Velikim naravnim mostom proti ponoru v Tkalca jami. V času nizkih vodostajev, zlasti v poletnem času, Rak presahne, takrat lahko pod Velikim naravnim mostom vidimo le odtekanje vode, ki izvira v Kotličih. Podzemno vode nadaljujejo pot proti Planinskemu polju. V Planinski jami, v največjem podzemnem sotočju v Evropi, se Rak združi s Pivko, ki priteče iz Postojnske jame, in priteče na plano na začetku Planinskega polja kot Unica. Slednja znova ponika in na obrobju Ljubljanske kotline, pri Vrhniki, pride na dan kot Ljubljanica.

Ker gre za kraško reko, je podoba Raka močno odvisna od količine vode. Ob visokih vodah se razmere v dolini bistveno spremenijo. Kraški izviri postanejo močnejši, gladina talne vode v krasu se dviga in zalije nižje dele ravnice, aktivirajo pa se čedalje višje ležeči izviri ob robovih doline. Zato Rakov Škocjan ni fosilna oziroma »končana« geomorfološka oblika. Procesi, ki so ga ustvarili, se dogajajo še danes. Voda še vedno raztaplja kamnino, prenaša material, poplavlja in spreminja podzemne poti.

Dolina Rakovega Škocjana ima izjemen naravovarstven pomen. Rak je uradno opredeljen kot naravna vrednota državnega pomena, prav tako celotna kraška dolina Rakovega Škocjana. Leta 1949 je bil razglašen za krajinski park, skupaj s Cerkniškim jezerom in Križno jamo je tudi del mednarodno pomembnega Ramsarskega mokrišča.