PAVEL KUNAVER

ŽIVLJENJEPIS

Pavel Kunaver se je rodil 19. decembra 1889 v Ljubljani očetu Francu Kunaverju, višjemu pazniku v takratni prisilni delavnici na Poljanskem nasipu, in materi Celestini. V družini je bilo pet bratov in ena sestra.

Leta 1910 je končal Državno moško učiteljišče v Ljubljani, nato pa do leta 1919 služboval v osnovnih šolah na Viču in v Spodnji Šiški. Leta 1913 je opravil tečaj za meščanskošolske učitelje, v študijskem letu 1913–1914 je obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju ter hkrati izredno študiral geografijo na dunajski univerzi.

Med študijem na Dunaju je spoznal Slovenko Henrietto Scharz (tudi Jeti Šarc) in se z njo leta 1917 poročil. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi, Beno, Mitja, Jurij in Aleš.
V letih 1917–1918 je bil Pavel Kunaver v vojaški skupini za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu. Po prvi svetovni vojni je poučeval geografijo na 2. meščanski šoli v Spodnji Šiški, nato pa postal ravnatelj meščanske šole v Zgornji Šiški. Po drugi svetovni vojni je poučeval geografijo na klasični gimnaziji in nato astronomijo na gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani.

Pavlu Kunaverju so rojenice položile v zibko tri velike ljubezni: ljubezen do gora, ljubezen do krasa in jam ter ljubezen do zvezd oziroma astronomije. To je bila z eno besedo ljubezen do narave, ki pa je ni samo občudoval, ampak jo je znal tudi opisati in narisati. Imel pa je še eno posebno lastnost. Za vse, kar se mu je zdelo poučno, zanimivo in lepo, je znal navdušiti svojo okolico, zlasti mladino, ki jo je imel še posebej rad.

Okrog leta 1910 se je pridružil alpinističnemu društvu Dren. Skupaj z bratom Jožetom je bil med začetniki smučanja, alpinizma in jamarstva na Slovenskem. Z Ivanom Kovačem in Ivanom

Michlerjem je kot prvi brez vodnika preplezal Slovensko smer v Triglavski steni. Svoja doživetja iz tega obdobja je opisal v knjigah Na planine in Po gorah in dolinah, ki so takrat pomenile popolno novost.

Bil je tudi med ustanovnimi člani Društva za raziskovanje jam (1910) in je do prve svetovne vojne v njegovem okviru raziskoval jame na Dolenjskem, risal jamske načrte ter objavljal v časopisu Laibacher Zeitung. Leta 1922 je napisal prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o krasu Kraški svet in njegovi pojavi, leta 1932 pa še V prepadih. Je tudi začetnik opazovanja Triglavskega ledenika.

Leta 1923 se je pridružil mladi skavtski organizaciji, ker je v njej videl idealno obliko za vzgojo mladine. Od takrat do druge svetovne vojne je bil kot starešina Dravske župe vodja slovenskih skavtov. Udeležil se je več mednarodnih skavtskih jamboreejev in drugih zborovanj, s čimer je prišel v stik z mednarodnimi skavtskimi krogi; to mu je dodatno razširilo obzorje. Po vojni je bil med ustanovnimi člani slovenske taborniške organizacije in starešina Zmajevega odreda ter odreda Sivega volka. Bil je vodja številnih skavtskih in taborniških taborov, pa tudi mladinskih raziskovalnih taborov in izletov, ki se jih mnogi udeleženci še danes radi spominjajo.

Pavel Kunaver je bil pri nas med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za obvarovanje Škocjanskih jam pred onesnaženjem Reke, za varstvo Postojnske jame in Rakovega Škocjana ter za ohranitev Planinskega in Cerkniškega polja v njuni sedanji obliki. Zavzemal se je tudi proti izrabi Triglava in njegove okolice za smučarski turistični center ter proti izrabi voda Bohinjskega jezera, Kamniške Bistrice in Soče za hidrocentrale.

Kot eden od pionirjev astronomije v Sloveniji je širil astronomsko znanje zlasti med šolsko mladino. V pedagoške namene je ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji – najprej na meščanski šoli v Zgornji Šiški, nato na Montanističnem inštitutu, na strehi gimnazije v Šubičevi ulici, na strehi tovarne Vega in na strehi gimnazije v Šentvidu. Od leta 1939 dalje je več desetletij redno opazoval aktivnost sonca in podatke pošiljal v center v Zürichu.

Napisal je 36 knjig (med njimi je nekaj prevodov) ter več sto strokovnih in poljudnih člankov s področja krasoslovja, astronomije, geografije, planinstva, varstva okolja, skavtizma in taborništva.
Kot vzoren učitelj geografije je imel hospitacije za študente Filozofske fakultete in Pedagoške akademije. To in pa izjemno aktivno šolsko in zunajšolsko pedagoško delo ter številne objave so mu leta 1970 prinesle Žagarjevo nagrado in naziv pedagoški svetnik. Že leta 1912 je bil odlikovan s srebrnim križcem za zasluge s krono za reševanje dijakov na Stolu, po drugi svetovni vojni pa je dobil še tri državna odlikovanja.

Poleg tega je leta 1974 dobil nagrado mesta Ljubljane in leta 1981 Levstikovo nagrado. Bil je častni član šestih društev, častni starešina taborniškega odreda Sivega volka iz Ljubljane ter prejemnik številnih drugih priznanj, značk in plaket.

Umrl je 19. aprila 1988 v Ljubljani v devetindevetdesetem letu starosti.

____________________________________________________________

V nadaljevanju objavljamo dve pričevanji osebne izkušnje s Pavlom Kunaverjem, ki odstirata bolj intimen pogled na to veliko osebnost.

NE ŽELIM PRITI UTRUJEN V TABOR

Jurij Primožič
Sivi volk, pojem slovenskega skavtizma in taborništva. Vodja, ki ga je poznala in spoštovala vsa taborniška srenja, tudi tisti, ki ga nikoli v življenju niso srečali. Preden sem sam stopil pred njegovo obličje, mi je bilo znano, da je človek reda in spoštovanja narave.

Prvo srečanje
Stojim pred kuhinjo na tabornem prostoru v Ribčevem Lazu in opazujem kleno postavo tabornika, ki ima morda kakšno leto več, kolikor imam danes sam, in se spušča po stezi ob robu travnika proti taborni kuhinji. Občutim nelagodje, saj se bom srečal s starosto, starim, strogim profesorjem. Pred menoj pa stoji pojem skavtizma, oseba v brezhibnem taborniškem kroju, usnjene hlače do kolen, oprijete dokolenke, gojzarji, na glavi bareta in v rokah obvezna palica s kovinsko špico in usnjenim trakom za oprijem. Podoba iz skavtskega priročnika, ki me je navduševal z gozdovniško romantiko. Namesto podobe strogega profesorja in voditelja širok nasmeh na koščenem obrazu in prijazen pozdrav.
Delovna akcija
Nekega dne se pri tabornem vodstvu oglasijo predstavniki lovske družine s prošnjo za pomoč. Iščejo se prostovoljci, ki bi pomagali odnesti opremo v lovsko kočo na planino Suha. Javi se nas kakih deset. Nekaj maturantov, dve ali tri njihove sveže zaljubljene tabornice, preostalo pa nadebudni mladci in seveda Sivi volk.
Krenemo kar rano zjutraj. Skrbna ‘teta Jelka’ nas založi s kruhom in pašteto, pa hajd v hrib. Starejši fantje si na hrbet naložijo modroce, preostali pa različno opremo za delovanje koče. Najprej po strmem kolovozu skozi gozd in nato čez precej poraščene travnike proti planini. Sonce dobro žge, tako da pot dodobra namoči naše kroje in platnene nahrbtnike.
Po dveh urah dosežemo cilj. Sivi volk se takoj poslovi, drugi še malo posedimo in pomalicamo, nato pa se obrnemo proti dolini.
Ostanejo le še sveže zaljubljeni četrtošolci, da se pomartinčkajo na prijetnem soncu.
Pot navzdol je lažja in hitrejša. Kake četrt ure pred dolino naletimo na Sivega volka, ki si je ob poti na primernem štoru pripravil počivališče. Iz nahrbtnika je privlekel čutarico z vodo in povsem nov Primusov gorilnik na kartuše. Nedosegljiv pripomoček za mlade tabornike, ki smo žgali ruske kuhalnike na špirit. Sivi volk pa se pohvali, da mu je to najnovejše čudo prinesel Aleš iz Francije.
Kje je našel juhico, ki si jo je skuhal, ne vem. Zdi se nam nenavadno, da ne ‘potegne’ še teh deset do petnajst minut do tabora, pa nam pove, da bo popil juhico in še malo podremal, ker noče priti utrujen v tabor.
Pozdrav in tek v tabor k ‘teti Jelki’, ki nam je prišparala kakšno dobroto v kuhinjski špajzi.
Legenda
Po precej dolgi poti iz tabora v Ribčevem Lazu skozi dolino Voje prilezeva s prijateljem do Vodnikove koče. Oba v krojih seveda, kakor je bila takrat navada.
Pred kočo naju sprejme legendarna oskrbnica Angelca, ki so jo mediji imeli zelo radi, planinci pa tudi. Ko se je ob koncu njene kariere začelo helikoptersko oskrbovanje planinskih koč, so naložili še Angelco. Vsa dolga leta prej pa je z Rudnega polja sama prilezla do koče. Da je bil to velik podvig, je bilo jasno vsakomur, kateremu je bila znana njena podoba.
»A sta od Kunaverja?«
»Sva, ja.«
»Potem pa takoj na planino po mleko. Pr’ men je po dinar, na planin’ pa po petdeset para.«
Pa se skotaliva še dol na planino po mleko in tistih najmanj dvajset minut nazaj v hrib.
Angelca nama pogreje mleko in še tisto konzervo juhe, ki je bila menda v taborniški zalogi še od ‘strička Sama’, nato pa …
»Za spat drva nasekat, pa smo zmenen’!«
Sekanje nama je šlo dobro od rok, sva še boljše spala zaradi utrujenosti.
Se je splačalo biti ‘od Kunaverja’.
Kam naju je pot vodila naslednji dan, se ne spomnim. Verjetno proti Triglavu. Vem pa, da se je končala pod Komarčo, ko so bile noge pri Zlatorogu že pošteno mehke.
Od Zlatoroga do Ribčevega Laza se zna pot kar vleči, še posebno če si se več dni podil po hribih. Privoščila sva si za takratna stroga pravila nezaslišano drznost.
Dvignila sva palec ob cesti in takoj imela srečo. Vstopiva v avto in onemiva od presenečenja.
Za volanom sam ‘skavt Peter’, ki nama smeje zaupa, da pozna taborniška pravila.
No, pa je bil še prevoz brezplačen.
Se splača biti tabornik.

 

KUNAVERJEV ODNOS DO NARAVE

Jurij Kunaver
17. X. 1954. Vrtaška planina, profesor Kapus in 22 tabornikov.

»Tisto opoldne in prve popoldanske ure so bile glede narave do skrajnosti popolne. Hladne modre barve na senčnih straneh gora, kjer se je že srebril novi sneg. Bleščeči Triglav, kjer so žarki sonca z umitega neba tako nedosežno lepo osvetljevali grebene in snežišča, snežene police, pa tako jesensko tople barve v ospredju. Vsi odtenki rdeče, oranžne in rjave, s primesmi zelene. Pa je zaman vse opevanje. To je mogoče videti samo v jesenskih gorah, ko jih sonce obseva in je življenje v drevju zaspalo. Mladina ni znala ceniti lepote. Nekateri so samo letali in kričali in jim ni bilo mogoče dopovedati, da je v taki, k zimskemu počitku pripravljajoči se prirodi tihota poseben užitek.«

Spet en primer od mnogih očetovih navad in nazorov pri odnosu do narave, ki da jo je treba občudovati in uživati v tišini. To je mogoče kdaj pa kdaj doseči pri odraslem človeku, in še to ne pri vsakem. Tudi v tem pogledu je bil nepoboljšljiv in zahteven do mladine, ki jo je vodil, saj so mladi pohodniki včasih že težko čakali, da bi se med potjo lahko sproščeno in brez kontrole pogovarjali med seboj.

Ker sem bil pri tem velikokrat zraven, vem, da je očetovo vztrajanje pri molku med hojo držalo le nekaj časa, nato pa se je druščina spet razgovorila. A tudi klanci so naredili svoje in govor je pogosto zamrl tudi zaradi tega.

Priznati pa je treba, kar govorim iz izkušnje, da so bila očetova opozorila vendar primerna, vsaj takrat, ko je bilo zaradi tišine mogoče zalesti kakšno žival. In če nič drugega, teh opozoril ali pa, da je treba na vsakem počivališču temeljito pogledati okoli sebe in pospraviti s tal tudi najmanjšo smet, ki tja ne spada, smo se začeli njegovi učenci zavedati šele pozneje, ko smo prišli na njegovo mesto in prevzeli podobne vloge.