Član našega društva Mitja Fajdiga, se je podal na zanimivo raziskovanje, kje je stal uničeni skalnati oval v Rakovem Škocjanu, in čemu je služil. Na arhivsko fotografijo skalnatega ovala, ki jo hrani muzej Jezerski hram v Dolenjem jezeru, ga je opozoril ljubiteljski arheolog in zgodovinar Dimitrij Kebe.
Enako kot kamniti krog na pobočju Krna (pri Planini Zaslap) in pod Špikom, je skalnati oval v Rakovem Škocjanu služil našim prednikom za čaščenje sonca oziroma sončnega božanstva, Belina. Ker Mitja preučuje korenine slovenstva, ga zanima tudi praslovensko naravo-verstvo (staroverstvo), in s tem obuja tudi spomin nanj.
Pred gradnjo gostišča v Rakovem Škocjanu 1963-4 se je cesta prestavila stran od gostišča in takrat je bil skalnati oval uničen in spomin nanj je začel zamirati ter skoraj povsem zamrl. O skalnatem ovalu je leta 1971 nekaj napisal le dr. Pavel Kunaver v reviji Proteus, a se je v članku tudi obrnil na javnost za pomoč, da bi se ugotovil pravi pomen skalnatega ovala.
Odločilni prepoznavni znaki v okolju za vnovično določitev mesta, kjer je stalo devet “čudnih” skal, so jelke, zlasti sredinska, in vlaka v pobočju za jelko, ki je na arhivski fotografiji zasnežena. Mitja Fajdiga je napisal svoje občutke ob odkritju: ˝Ko sem se konec oktobra postavil v približno središče kroga in se notranje umiril, so mi nekatere mišice v telesu začele prijetno trzati (občutek poznam iz svojih drugih prijetnih doživljajev). Preden sem izrekel svoje občutje, se je, stoječ dva metra stran od mene, umirila tudi gospa L. in po nekaj trenutkih mižanja povedala, da energijska moč mesta, merjeno na skali 1-10, presega 7.˝
Da je uničeni skalnati oval – tvorilo ga je sedmih obodnih in dveh skali v sredini ovala – res označeval močno energijsko polje in služil kot svetišče, je avtor zapisa sklepal iz:
– podobnih najdb drugod po Sloveniji;
– zapisa Pavla Medveška, ki je “… 1954 na Tolminskem zasledil izročilo o svetem Belinu. Ljudska pripoved pravi, da je pred prvo svetovno vojno na vrhovih slemena Kolovrat – Devetem konfinu, Očni in Belinu – stalo devet belih kamnov, ki so jih bili postavili staroverci. V izročilu se ni ohranilo pojasnilo, čemu so bili namenjeni, ohranilo pa se je vedenje o svetem Belinu, ki je pomagal zdraviti. …” (za več glej www.pozitivke.net/article.php?story=Belin-Belenus-Bog-Venetov-Slovendi&query=belin%252C%2B);
– poznavanja pomena števila devet v starodavni astrologiji (za več glej knjigo Michia Kushija Devetzvezdni ki: predstavitev orientalne astrologije, FMB d. o. o., 1995, Lj., ali njene različice v tujih jezikih – angleški izvirnik je Nine star ki).
Pravilnost sklepanja Mitja Fajdiga je potrdilo tudi radiestezijsko merjenje energijske moči območja, kjer je bil stal skalnati oval, ki ga je 03. novembra 2014 opravil radiestezist Franc Šturm.
Geomantično polje v Rakovem Škocjanu nas opominja na izjemno duhovno dediščino naših prednikov. Naj za ta slovenski Stonehenge izve čim več rojakov, saj kljub odstranjenim skalam seva naravno močno energijo, ki je krepčilno-zdravilna.
Skale pod lipo v Prešernovi Vrbi
Tudi naš pesniški velikan, France Prešeren, je poznal pomen kamnite mize in dvanajstije, saj me je prijatelj Uroš opozoril na Prešernovo pesmico Stoji, stoji tam lipica, ki gre takole:
Stoji, stoji tam lipica,
pod lipco hladna senčica,
v senci miza kamnata,
na štiri vogle rezana.
Stolov dvanajst okrog stoji,
na njih sede fantje mladi.
In prileti tja ptičica,
predrobna ptica ščinkovka,
usede se na lipico,
zapoje lepo pesmico
(Za več o kamniti mizi glej Kamnita miza – Sodna miza v starodavni Karantaniji)
Ker se je Prešeren rodil v Vrbi na Gorenjskem, ne čudi, da je vedel o zasedanjih vaških starešin na kamnitih stolih pod lipo, saj mi je Uroš Stanič o tamkajšnjih skalah pod lipo sporočil sledeče: Lipa, ki raste sredi vasi Vrba, je tipično vaško drevo. Jarc omenja, da raste na stičišču poti v vasi Vrba, ki so že v antiki vodile iz bližnjih krajev – Smokuča, Studenčic, Radovljice, Bleda, Zasipa, Žirovnice, Zabreznice in Breznice. Nihče v vasi ne ve, kdo je drevo posadil niti kdaj, gotovo pa je, da je lipa stara več sto let. Leta 2008 je imela 360 cm obsega.
Okrog lipe je še dandanes razporejenih 16 srenjskih kamnov, na katerih so včasih posedali gospodarji in odločali o usodi vaške srenje. Lipa v Vrbi je edinstven primer vaške lipe s kamni pri nas. O pomenu lipe v Vrbi in srenjskih kamnov okrog nje je pisal tudi dr. France Kidrič.
Z ohranitvijo skal okrog lipe je povezana anekdota, ki jo Kidrič navaja v publikaciji Prešernov album. Nekaj let pred drugo svetovno vojno so namreč Vrbnani tik ob lipi postavili električni mlin, v katerega so zazidali osem srenjskih skal. Med vojno so Nemci, ki so bili tudi vajeni prastarih lip, vaško lipo v Vrbi prepoznali kot nemški simbol; ukazali so prestaviti mlin, okoli lipe pa spet postaviti kamne; poškodovane skale je bilo treba nadomestiti z novimi.
Vrbnani, ki so na lipo zelo ponosni, se ob njej zbirajo vsako leto na vaški praznik, 25. aprila, ko goduje zavetnik vasi sv. Marko. Ob 10 h zjutraj se skupaj s pevsko skupino Vasovalci udeležijo maše v bližnji cerkvici sv. Marka, po maši pa se sprevod vabljenih pevskih skupin odpravi od cerkve do lipe, kjer ima predsednik vaškega odbora kratek nagovor, pevci pa zapojejo.
Lipa v Vrbi je edina znana v Sloveniji, okrog katere so se ohranili srenjski kamni; januarja 2011 je bila uvrščena v kulturno dediščino državnega pomena.
Belin, sončno božanstvo naših praprednikov
Belin, Belen, Belenus ali Belina je bil starodavni bog Venetov, Sloventov, Slovenov oziroma (Slo)Vendov. Belin se nikoli ne predstavlja kot strašljivi lik, ki bi vzbujal ponižnost in strahospoštovanje, temveč je dobrohoten, ljudomili lik, saj desno roko ponuja v pozdrav (v levi roki pa včasih nosi levjo kožo, znak vladarske moči).
Naši predniki so častili Belina na sončnih, svetlih krajih, ki so bili vzvišeni nad okolico in od koder se je videlo daleč naokrog. Belinu so prinašali na višave, kot žrtev, svojo vdanost in voljo, ki sta bili potrebni za premagovanje telesnega napora na poti do svetišča. Zanimivo je, da Slovenci spadamo med redke, če nismo celo edini narod, ki je svoje prve krščanske cerkve postavljal na izpostavljene vzpetine-hribe, kar nedvomno dokazuje, da so naši predniki še dolgo po prevzemu krščanstva ostali zvesti svojim staroverskim navadam in izročilu.
Belinova rastlina je blen, črni zobnik oziroma hyoscyamus niger, po kateri je Belin zelo verjetno dobil svoje oglavje (glej fotko); blenov cvet je belo-rumen, ki s svojo barvo ponazarja sončevo zlato bleščavo, s cvetnimi listi pa sveto število pet (5).
Zgodovinski in zemljepisni paberki o svetem Belinu
Pričevanja o tem staro(slo)ven(et)skem božanstvu obstajajo že v rimskih virih. Belin je bil bog sonca in svetlobe. Častili so ga v več rimskih provincah, vselej tam, kjer so dokazano živeli Veneti.
Belin se je zanesljivo častil tudi v Noriku (poznejši Karantaniji) in v obmorski pokrajini Veneto. Belin je bil noriški bog, o čemer je v 2. st. n. št. izrecno pisal Tertulijan in je dokumentirano na napisih, najdenih na območju Viruna, glavnega mesta rimske province Norik.
V mestu Oglej, središču venetskih Karnov, je bil Belin tudi v času Rimljanov zavetnik mesta; ščitil je mesto pred napadi sovražnikov in drugimi nevarnostmi, ki so pretile njegovim prebivalcem.
Nad sedanjim štivansko-devinskim pokopališčem (nad traso stare rimske ceste Gemine – sedanje državne ceste 14 – in avtocesto Benetke-Trst) je bila 1965 odkrita Jama Belin-Mitrej. V njej je bilo, poleg prazgodovinskih ostankov iz neolitika, tudi podzemno svetišče sončnega božanstva, baje orientalskega Mitreja, ki so ga menda v prvih stoletjih našega štetja precej častili revnejši sloji rimskega prebivalstva, zlasti v vzhodnih pokrajinah cesarstva. Uradno popačeno [italijansko] zgodovinopisje poudarja, da je bilo svetišče posvečeno liku Mitreji, kar pa ni mogoče, ker so Slovenci od nekdaj častili boga Belina, nikoli Mitreja, čeravno oba predstavljata boga sonca.
Živel je tudi svečenik San Bellino (1077–1147; bil slovenskega porekla), ki je upodobljen na slikah in kamniti klesanini (lapidariju) z Marijo.
V drugi polovici 19. stoletja je bilo čaščenje Belina še vedno živo na zahodu Slovenije – na Tolminskem. Belin je bil cenjen kot velik zdravilec in verovalo se je, da s svojim ključem zdravi slepoto. Simon Rutar ga v Zgodovini Tolminskega opisuje kot slovensko različico rimskega Belinusa-Belanusa, ki se je kot božanstvo dnevne svetlobe častil v vzhodni Benečiji (Venetia). Bil naj bi glavni bog Karnov in zavetnik mesta Oglej. Prav tam je v Belinovem svetišču obstajal tudi Belinov oltarni kamen (hrani ga arheološki muzej v Ogleju). Rutar je tudi zapisal, da je bilo v Ogleju več hramov posvečenih Belinu in da se je naslavljal kot “sveti”.
Pavel Medvešček je 1954 na Tolminskem zasledil izročilo o svetem Belinu. Ljudska pripoved pravi, da je pred prvo svetovno vojno na vrhovih slemena Kolovrat – Devetem konfinu, Očni in Belinu – stalo devet belih kamnov, ki so jih bili postavili staroverci. V izročilu se ni ohranilo pojasnilo, čemu so bili namenjeni, ohranilo pa se je vedenje o svetem Belinu, ki je pomagal zdraviti. Njegovo znamenje naj bi nekoč stalo tam, kjer so kristjani pozneje postavili cerkev svetega Jakoba, blizu Kovačičeve planine pod Kamnico. Obstaja tudi Belinov vrh, ki stoji v neposredni bližini veliko bolj znanega vrha, Očne, čeprav slednja ni nikakršen vrh, prej manjša vzpetina, a se z njegovim poudarjanjem namerno zamegljuje obstoj Belinovega vrha; védenje o Belinovem vrhu je danes živo le še med domačini, nekdaj pa se je vrh tako imenoval tudi službeno.
V jugozahodnih Alpah, na italijansko-francoski meji, se nahaja Belinova gora (Mte Bellino), 2942 m.
Do prevlade krščanstva na slovenskem so bili vsi kraji in svetišča, ki so zdaj posvečena svetemu Mihaelu ali Vidu (torej vrhovi, cerkve sv. Mihaela, sv. Vida ipd.), prej posvečeni svetemu Belinu.
Že znane arheološke najdbe Belina:
• mnoge Belinove figurice so bili najdene v dolini Soče;
• Belinov kipec se je našel tudi med izkopavanjem na Ljubljanskem gradu in, kot v posmeh, tudi na dvorišču SAZU v Ljubljani; oboje priča, da je bilo nekoč tudi v Ljubljani eno izmed središč čaščenja venetskega Belina;
• bronast Belinov kipec z žarki je bil najden celo pri kopanju temeljev za televizijski oddajnik Monte Nerone, 1525 m [Mte Nerone oz. Črni hrib se nahaja v severni srednji Italiji, približno 20 km pod San Marinom (glej sončev znak na zemljevidu), kar je dosti bolj južno od domnevno mejne prisotnosti Venetov na Apeninskem polotoku, ki naj bi segala le do reke Pad, čez njo pa ne; arheološko odkritje Belinove figurice na Črnem hribu izpričuje venetsko prisotnost tudi v srednji Italiji];
• tudi Krkavški menhir prikazuje Belina;
• še več najdb Belinovih figuric je pričakovati, ko bodo strokovnjaki povsem raziskali vsa gradišča kultur Villanova, Este, Hallstat in drugih, ki so zapuščina naših, torej venetskih prednikov.
Skala sv. Belina v Polaču (italijansko Polazzo) se nahaja se na obrobju Polača nad Sredipoljem na Laškem; je veličastna pokončna skala, posajena v pobočje skalnega hriba, do katere se pride po stari poti za Polač, imenovani ulica Cornat (iz venetske besede kar, ki pomeni skala, pečina). Skala je visoka približno šest metrov in po obliki podobna človeški glavi. Med prvo svetovno vojno so italijanski vojaki nalašč obstreljevali omenjeno skalo in jo močno poškodovali. Okoli te svete skale se je ljudstvo zbiralo od pamtiveka. V srednjem veku so svečenice stare vere okoli skale sv. Belina opravljale čarovniški ples (Saba).
Na griču nad skalo se nahaja vasica Vrh s cerkvijo, ki je posvečena sv. Mihaelu (ki je krščanski različek Belina).
Domačini pravijo skali sas di san Bilin oziroma skala sv. Belina; okoli nje so se od nekdaj zbirali Slovenci in opravljali obrede, posvečene Belinu.